Priporočila | Kronični bolniki

Priporočila za telesno vadbo pri kroničnih boleznih srca in ožilja

Srčno popuščanje in koronarna bolezen sta najpogostejši obliki kroničnih bolezni srca in ožilja. Čeprav velja, da so zmanjšana zmogljivost za napor, prekomerna zadihanost in omejenost pri naporu s prsno bolečino glavni simptomi teh bolezni, je prilagojena telesna vadba pomemben način ohranjanja zmogljivosti in izboljšanja kvalitete življenja.

Če se bolnik prvič srečuje s to diagnozo je pomembno, da mu njegov zdravnik poda navodila za omejitve, ki jih mora upoštevati pri svoji bolezni. V nekaterih primerih, ko diagnostični postopek še poteka in vse opcije zdravljenja še niso uporabljene, svetujemo, da se bolnik izogiba naporom, ki mu povzročajo težave in da čim prej opravi svetovane diagnostične in terapevtske posege. Ko je zdravljenje z medicinskimi posegi in zdravili uvedeno in se bolnik nahaja v stabilni kronični fazi, pa je že čas za uvajanje primerne telesne dejavnosti in vadbe.

Intenzivnost telesne vadbe naj bo pogojena z zdravniškim mnenjem, kjer se zdravniki pogosto zanesejo na rezultat obremenitvenega testiranja, s katerim preverijo odziv telesa na obremenitev in varno območje obremenitve.

Za bolnike s kronično koronarno srčno boleznijo v stabilni fazi na splošno priporočamo, da se udeležujejo telesne vadbe v obsegu vsaj 150 minut tedensko razporejeno na 4-5 dni v tednu. Intenzivnost vadbe je določena s specifičnimi omejitvami vsakega posameznika, ki jih bo podal njegov zdravnik. Na splošno velja, da je pred udeležbo v visoko intenzivnih in tekmovalnih športih potrebno opraviti ustrezne medicinske preiskave. Udeležba v tekmovalnih in visoko intenzivnih športih ni priporočljiva za tiste bolnike, kjer ni možno odpraviti področja nezadostne prekrvavitve srčne mišice (ishemija).

Bolnikom, ki so imeli srčni infarkt ali poseg na srcu, zgodnja vključitev program telesne rehabilitacije pomaga izboljšati izid bolezni in psihično stanje. Rehabilitacijski program vadbe bolnik izvaja 8-12 tednov in je strukturiran ter nadzorovan v ustreznih ustanovah. V tem času lahko bolnik dodatno izvaja tudi rekreacijsko telesno dejavnost v domačem oz. nenadzorovanem okolju majhne do zmerne intenzivnosti s posebno pozornostjo na morebiten pojav novih bolezenskih težav. Če bolnik prejema dvojno anti-agregacijsko zdravljenje, ki ovira strjevanje krvi, odsvetujemo kontaktne športe, kjer je možnost udarcev v telo ali trkov z drugimi.

Bolniki s srčnim popuščanjem naj izvajajo telesno vadbo vendar le v stabilnem stanju bolezni, z urejenim krvnim tlakom in ob jemanju optimalne medikamentozne terapije. Telesna vadba tem bolnikom izboljša toleranco za napore, kakovost življenja in ima tudi zmeren učinek na izboljšanje izidov bolezni. Tako kot pri koronarni bolezni tudi tukaj velja, da je potrebno pred začetkom telesne vadbe opraviti preiskave – ultrazvok srca in obremenitveno testiranje, da preverimo odziv telesa na napor in morebitna tveganja. Z rezultati obremenitvenega testa lahko načrtujemo ustrezno obremenitev pri vadbi. V idealnih razmerah potem bolnik začne program vadbe pod nadzorom v ustreznem centru in postopno dodaja tudi vadbene enote v domačem okolju brez nadzora. Sprva svetujemo telesno dejavnost majhne in zmerne intenzivnosti ter povečevanje obremenitve ob spremljanju frekvence srčnega utripa.

Bolnikom s srčnim popuščanjem v stabilni fazi svetujemo aerobno vadbo 3-5 x tedensko v trajanju 20-60 minut katere intenzivnost naj bo prilagojena stopnji srčnega popuščanja (v območju 40-80% maksimalne porabe kisika). To vadbo naj 2-3x tedensko dopolnjuje tudi vadba za moč, tako da bolnik opravi 10-15 ponovitev pri stopnji napora do 15 po Borgovi skali. V vadbeno enoto vključimo 8-10 vaj za zgornje in spodnje dele telesa. Vaje za moč v ustreznem obsegu lahko priporočimo tudi bolnikom, ki ne zmorejo aerobne vadbe.

Sklep: Telesna/športna vadba zelo koristna za bolnike s koronarno srčno boleznijo in srčnim popuščanjem. Pred začetkom vadbenega programa mora biti bolezen obvladana in v stabilni, urejeni fazi. Izredno koristen pred vstopom v program vadbe je obremenitveni test, s katerim ugotovimo bolnikovo sposobnost za napor ter morebitna tveganja. Vadbo prilagodimo bolnikovi sposobnosti. Večini bolnikov priporočamo kombinacijo aerobne vadbe in vadbe za moč. Pomembno je, da poiščemo tiste oblike vadbe, ki bolnika veselijo. Vztrajanje in dolgoročno izvajanje telesne vadbe je ključno zagotovilo koristi vadbe in izboljšanja zdravja.

  • Telesna/športna vadba je zelo koristna za bolnike s koronarno srčno boleznijo in srčnim popuščanjem.
  • Pred začetkom vadbenega programa mora biti bolezen obvladana in v stabilni, urejeni fazi.
  • Izredno koristen pred vstopom v program vadbe je obremenitveni test, s katerim ugotovimo bolnikovo sposobnost za napor ter morebitna tveganja.
  • Vadbo načrtujemo po nasvetu zdravnika in jo vedno prilagodimo bolnikovi sposobnosti.
  • Večini bolnikov priporočamo kombinacijo aerobne vadbe in vadbe za moč.
  • Pomembno je, da poiščemo tiste oblike vadbe, ki bolnika veselijo. Vztrajanje in dolgoročno izvajanje telesne vadbe je ključno zagotovilo koristi vadbe in izboljšanja zdravja.

Avtorja:
Prof. dr. Jernej Pajek, dr. med., Univerzitetni klinični center Ljubljana in Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta
Prof. dr. Maja Pajek, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport


 

Priporočila za telesno vadbo pri sladkorni bolezni in debelosti

Telesna aktivnost vključno z načrtovano telesno vadbo izboljša urejenost sladkorne bolezni tipa 2, zmanjšuje tveganje za srčno-žilna obolenja in zaplete sladkorne bolezni, prispeva k redukciji prekomerne telesne mase in izboljša kvaliteto življenja. Zato jo priporočamo ljudem s sladkorno boleznijo tipa 2 in debelostjo, koristi pa tudi osebam s sladkorno boleznijo tipa 1. Le-ta je redkejša oblika sladkorne bolezni in se razvije kot posledica absolutnega pomanjkanja inzulina za katero zbolijo predvsem mlajši ljudje. Veliko ljudi z debelostjo ima metabolni sindrom, ki je zaradi odpornosti na učinke inzulina pogosto predstopnja razvoja sladkorne bolezni tipa 2.

Najpomembnejše priporočilo pri omenjenih bolezenskih stanjih je, da naj vsi odrasli, še posebej tisti sladkorno boleznijo tipa 2 aktivno zmanjšujejo čas v mirujočem sedečem položaju. Dolga obdobja sedenja naj prekinjajo z lažjo do zmerno telesno aktivnostjo dolgo npr. 5 minut na vsakih 30 minut mirovanja. Priporočamo hojo, lahko po stopnicah, ali vsaj prehod v stoječi položaj. Ti ukrepi izboljšajo urejenost krvnega sladkorja. Na splošno lahko priporočimo povečanje porabe energije z vsakodnevno telesno dejavnostjo (hoja, hoja po stopnicah, vrtnarjenje, manjša fizična dela in opravki v službi in doma) vsem ljudem s prekomerno telesno težo, saj te vrste telesna aktivnost lahko za večino posameznikov predstavlja večji del vsakodnevne porabe kalorij kot načrtovana telesna vadba.

Pri načrtovani telesni vadbi oseb s sladkorno boleznijo tipa 2 priporočamo, da je ta vadba vsakodnevna ali vsaj največ 48 ur narazen. To je pomembno zato, kar učinki vadbe na izboljšanje občutljivosti na inzulin trajajo približno 48 ur. Priporočamo izvajanje aerobne telesne vadbe in vadbe za moč. Svetujemo, da naj vadba traja vsaj 150 minut tedensko v vsaj 3-eh vadbenih enotah, intenzivnost vadbe pa naj bo zmerna ali velika, kar dosežemo postopno. Dodatno svetujemo odraslim vsaj 2-3 enote vadbe za moč tedensko, starostniki pa naj poskušajo vsaj 2x tedensko vaditi tudi gibljivost in ravnotežje (npr. joga, tai-či).

Da bo vadba varna in brez pojava hipoglikemije naj bolniki s sladkorno boleznijo prilagodijo odmerke inzulina in uživanje ogljikovih hidratov. Če začenjajo z vadbo cca. 90 minut po obroku in bolusnem odmerku inzulina, naj odmerek inzulina zmanjšajo za 25-75% v odvisnosti od trajanja in intenzivnosti aerobne vadbe (npr. za -30% pri lažji aerobni vadbi, ki traja 30 minut in za -75% pri zmerno težki vadbi, ki traja 60 minut). Pred začetkom vadbe naj bo krvni sladkor v območju 5-13,9 mmol/l, pri manjših vrednostih svetujemo zaužitje dodatnih ogljikovih hidratov (npr. 15-30g pred začetkom vadbe in nato 0,5-1g ogljikovih hidratov na 1 kg telesne mase za vsako uro telesne vadbe). Nevarnost hipoglikemije pri daljši zmerni aerobni vadbi lahko zmanjšamo z vključitvijo kratkih intenzivnih sprintov ali drugih oblik zelo intenzivnih kratkih naporov, z opravljanjem vadbe za moč pred začetkom aerobne vadbe in s pravilnim časovnim načrtovanjem vadbe, ki naj sledi 90 – 120 minut po obrokih. Nevarnost nočne hipoglikemije po vadbi zmanjšamo z redukcijo odmerka bazalnega inzulina za npr. 20% in z zaužitjem dodatnih kompleksnih ogljikovih hidratov po večerni vadbi.

Če ima bolnik razvite zaplete sladkorne bolezni je potrebna previdnost. Pri diabetični okvari živcev je potrebno upoštevati, da je občutljivost stopal zmanjšana in bolnik potrebuje posebej prilagojeno obutev, da ne prihaja do otiščancev, žuljev in razjed. Če ima bolnik že spremenjeno obliko stopalnega loka in spremenjeno hojo načrtujemo vadbo v razbremenitvi spodnjih okončin in uporabljamo posebej prilagojeno obutev in redno pregledovanje nog. Posebej je potrebno načrtovati vadbo tudi pri bolnikih z ortostatsko hipotenzijo in drugimi manifestacijami avtonomne nevropatije. Pri napredovali okvari mrežnice se je potrebno izogibati aktivnostim, ki naglo zvečajo krvni tlak ali so povezane s spuščanjem glave in zadrževanjem diha oz. valsalvinim manevrom.

Da bi lahko posamezniki s sladkorno boleznijo lažje začeli in redno vzdrževali telesno vadbo je smiselno uporabiti principe vedenjsko-kognitivne terapije in druge vedenjske intervencije (fokus na dosežene uspehe, identifikacija barier, sledenje posameznikov in opomniki, informiranje o dostopnosti vadbe, opredelitev vedenjskih ciljev). Uporabljamo lahko tudi monitorje aktivnosti (npr. akcelerometre) s ciljem doseganja vsaj 7500 korakov na dan. Na voljo so tudi pristopi z uporabo interneta in socialnih omrežij.

Sklep: Telesna dejavnost in vadba je nujna za vse sladkorne bolnike saj uravnava krvnegi sladkorja in izboljšuje splošno zdravja. Priporočila posameznikom in previdnostni ukrepi se razlikujejo glede na vrsto sladkorne bolezni, starost, tip vadbe oz. aktivnosti in prisotnost zapletov sladkorne bolezni. Priporočila morajo biti prilagojena posebnim potrebam vsakega posameznika. Poleg redne načrtovane telesne vadbe je treba vse bolnike spodbujati, da zmanjšajo skupno količino dnevnega sedečega časa in sedenje prekinejo s pogosto izvedbo vsaj krajše telesne dejavnosti. Uporabimo lahko tudi različne strategije za spreminjanje vedenja, da bi bolniki lažje začeli in ohranili povečano raven telesne dejavnosti.

  • Telesna dejavnost in vadba je eden od temeljev nefarmakološkega zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2 in debelosti s številnimi koristnimi učinki.
  • Prvi koristen ukrep je že povečanje porabe energije z vsakodnevno nenačrtovano telesno aktivnostjo (hoja, manjši opravki in dela v okolici doma ipd.) ter redno prekinjanje sedenja na vsakih 30 minut.
  • Pri načrtovani telesni vadbi je najboljša strategija kombiniranje aerobne vadbe in vadbe za moč v trajanju vsaj 150 minut tedensko, predvsem starejšim pa priporočamo tudi vaje za gibljivost in ravnotežje.
  • Posebna pozornost naj velja ustrezni prilagoditvi odmerjanja inzulina in uživanja ogljikovih hidratov, da preprečimo nastanek hipoglikemije.
  • Pri prisotnosti poznih zapletov sladkorne bolezni je potrebna aktivno preprečevati poškodbe stopal in druge neželene učinke vadbe povezane z avtonomno nevropatijo in očesnimi zapleti.
  • Bolnike lahko motiviramo tudi s posebnimi vedenjskimi pristopi in uporabo modernih tehnologij (monitorji dejavnosti, vključitev v socialna omrežja).

Avtorja:
Prof. dr. Jernej Pajek, dr. med., Univerzitetni klinični center Ljubljana in Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta
Prof. dr. Maja Pajek, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

 


 

Oglejte si še preostala priporočila: