Ob dnevu slovenskega športa sprejem za kamniške olimpijce

Župan Matej Slapar je na Grajski terasi na Starem gradu nad Kamnikom sprejel nekdanje kamniške olimpijce in se jim ob obeležitvi preteklega Dneva slovenskega športa ter ob zaključku Evropskega tedna športa zahvalil za prispevek, da so ime Kamnika mnogokrat ponesli izven njegovih meja, obenem pa jim je iskreno čestital za vse športne dosežke. Zbranim se je ob tej priložnosti pridružil tudi vršilec dolžnosti Zavoda za turizem, šport in kulturo Kamnik Franci Kramar skupaj s predstavnikom Triglava Ivanom Sušnikom, ki pa je ob tej priložnosti olimpijcem razdelil spominske majice.

Župan Matej Slapar se je zahvalil vsem športnicam in športnikom za njihov prispevek, ki so ga dali slovenskemu in kamniškemu športu ter se posebno zahvalo namenil tudi pobudniku današnjega srečanja Andreju Lanišku: »Spoštovane športnice, spoštovani športniki, lepo pozdravljeni v imenu Občine Kamnik. Slovenke in Slovenci smo športni narod. To ne potrjujejo le številni uspehi, vas, vrhunskih športnic in športnikov, temveč tudi polna športna igrišča, zapolnjene gorske in hribovske koče ter polne športne dvorane. Tudi Kamnik se ponaša s številnimi vrhunskimi športniki, med katerimi ste vi, predstavniki Kamnika na olimpijskih igrah, ravno tako pa z mnogimi rekreativnimi športniki. Redna telesna dejavnost je namreč ključnega pomena za naše zdravje in je izjemnega pomena za zdravje, ki je skupaj z duševnim zdravjem najpomembnejša sestavina zdravega življenjskega sloga. Vrhunski športniki ste tisti, ki slovenski narod povezujete in nas z izjemnimi športnimi dosežki navdušujete, a vendarle je za to potrebno veliko odrekanj in truda. Ne le športniki, tudi trenerji in vsa ekipa, ki stoji ali pa je stala za vami, so tisti pomembni člen uspehov. Tudi neuspehe verjamem, da ste doživeli in takrat je ključnega pomena vztrajnost ter podpora ljudi okoli vas. Verjamem, da ste na vaši športni poti doživeli mnogo vzponov in padcev, a kljub slednjim vas Kamničanke in Kamničani spoštujemo, saj ste naredili ogromno delo. Ime Kamnika ste ponesli izven njegovih meja, zato se vam naj na tem mestu iskreno zahvalim in vam čestitam za vse vaše športne dosežke, še posebej pa naj se vam v imenu Občine Kamnik, v svojem imenu in v imenu Kamničank in Kamničanov iskreno zahvalim za vaše sodelovanje na olimpijskih igrah.«  

Janez Andrejašič se je v imenu kamniških olimpijcev iskreno zahvalil za to, da so se srečali ter poudaril, da gre za izjemen trenutek, saj olimpijci v Kamniku živijo zelo dolgo, srečali pa so se prvič. Izrazil je še željo in upanje, da bo to druženje postalo tradicionalno.

Za zabaven in zanimiv preplet misli ter besed je poskrbel Tomaž Okorn, ki je o vsakem športniku pripravil pregled športnih dosežkov in njihovih spominov na nastope na olimpijskih igrah.

 

  JANEZ ANDREJAŠIČ (nastop na Poletnih olimpijskih igrah 1972 v Münchnu)

Leta 1972 je na olimpijskih igrah v Münchnu nastopil 29-letni kanuist Janez Andrejašič. Vrhunsko organiziran dogodek je zasenčila tragedija, arabski teroristi so ubili 11 izraelskih športnikov. Jugoslavija je tistega leta osvojila dve zlati medalji, junak je bil tudi sloviti boksar iz Pulja Mate Parlov. A tudi kanuistična posadka Janez Andrejašič in Peter Guzelj je s 6. mestom pustila odličen vtis, po koncu iger sta bila od Slovencev poleg atletinje Nataše Urbančič in košarkarja Vinka Jelovca edina, ki sta lahko odšla v Beograd na sprejem k predsedniku Titu. V almanahu, ki govori o münchenskih igrah, lahko preberemo tole: »Jugoslovanska posadka v dvosedežnih kanujih Janez Andrejašič in Peter Guzelj ni zbujala kdo ve kakšne pozornosti, čeprav je prišla v olimpijski Augsburg z nekaterimi lepimi mednarodnimi uspehi. Skromno sta trenirala, trener Bogdan Svet pa njunih izvrstnih časov, ki sta jih dosegala med vadbo, ni obešal ne veliki zvon. Šele ko so dan pred tekmo prireditelji merili čase, je završalo: Jugoslovana imata četrti najboljši čas.« V prvi vožnji olimpijskega nastopa ni bilo uspeha, njun čoln se je prevrnil, v drugi vožnji pa je šlo vse gladko in uvrstila sta se na šesto mesto. To je bil uspeh, za katerega sta popolna amaterja ljubljanskega brodarskega društva dobivala iskrene čestitke. Ja, ta klub se je pozneje preimenoval v Kajak kanu klub Tacen, ostali pa so spomini na lepo kariero, v kateri je bil Janez kar sedemkrat udeleženec svetovnih prvenstev, leta 1965 pa je osvojil tudi medaljo v moštveni vožnji. Leta 1972 je Janeza Andrejašiča sprejel Vinko Gobec, tedanji predsednik občinske skupščine Kamnik, danes bi mu rekli župan, v prostorih občine pa so pripravili slovesnost v čast uspešnemu olimpijci.

 

  TATJANA SMOLNIKAR (nastop na Zimskih olimpijskih igrah 1984 v Sarajevu)

Tatjana Smolnikar je prva Kamničanka, ki je tekmovala na olimpijskih igrah. Ko je kamniški trener Peter Lanišek, ki je z Ivanom Podgornikom postavil temelje teka in biatlona v Kamniku, izvedel, da sta med potniki na olimpijske igre Tatjana Smolnikar in Andrej Lanišek, je Tatjano brž obiskal na domu v Mekinjah in kar pri vhodnih vratih ponosno zaklical: »A sem ti rekel, da bosta šla na olimpijske igre?« Bosanska prestolnica je vsem ostala v spominu po prijaznih domačinih in navdušenju, ki je vladalo na vseh prizoriščih. Kamničani so najbolj pogledovali proti Igmanu, kjer so potekali boji v smučarskih tekih in v biatlonu. Organizatorji so zadnji hip dokončali dela, kjer jih je prehitel čas, pa jih je rešil novozapadli sneg, ki je prekril nedokončane objekte. Sneg je naletaval tudi ob prvem olimpijskem nastopu Tatjane Smolnikar in nič kaj dobrodošlo ni bilo, da je na žrebu dobila številko ena, saj je bila smučina zaradi novega snega počasnejša. Vseeno je trmasto »grizla« do cilja in na 5 kilometrih, kar je bila ena prvih disciplin 14. zimskih olimpijskih iger, osvojila 45. mesto. Podobno je bilo tudi na 10-kilometrski preizkušnji, medtem ko je s štafeto Tatjana končala na 10. mestu.

 

  ANDREJ LANIŠEK (nastop na Zimskih olimpijskih igrah 1984 v Sarajevu)

Biatlonec Andrej Lanišek je v Sarajevu tekmoval v sprintu, v teku na 20 kilometrov in v štafeti 4 x 7,5 kilometra. Na tekmovališču na Igmanu je na 20-kilometrski preizkušnji osvojil 41. mesto, še boljši rezultat pa je odneslo nenatančno streljanje. Zgrešil je šest strelov, kar v biatlonu pomeni pribitek šestih minut. Andrej priznava, da ga je nekoliko zdelala psiha, saj je želel na najpomembnejši tekmi pred domačimi gledalci pokazati čim več. Z velikimi očmi je takrat gledal slovita Nemca Petra Angererja in Franka Ullricha, Angerer je bil med drugim prvak na 20 kilometrov. Tekači in biatlonci so imeli sicer svoje bivališče na Igmanu in niso stanovali v olimpijski vasi, so se pa seveda udeležili slavja, ko je Jure Franko osvojil srebrno medaljo.

Na igrah v Sarajevu je Andrej nastopal pri 26 letih in še danes se spominja, da mu je tedanji direktor nordijskih reprezentanc Lojze Gorjanc očital, da je veteran. No, veteran gotovo še ni bil, je bil pa takrat zanesljivo amaterski športnik, saj je moral hoditi v službo. Edina nagrada, ki jo je dobil za olimpijski nastop, je bila pol leta plačanega dopusta, da se je lahko mirno pripravljal na vrhunec svoje kariere. Mimogrede, Kamničani so streljanje vadili na strelišču pri nekdanji skakalnici, tekli pa so v Mekinjah, pri samostanu, kjer so si progo uredili kar sami, pa tudi na Veliki planini in Črnivcu. Poleti so na rolki večinoma trenirali v Tunjicah. Kamniški klub je bil takrat zelo močen, pogosto je osvajal državne naslove v štafetnih tekih. Andrej Lanišek je sicer sodeloval tudi na petih svetovnih prvenstvih, štiri leta pa je bil trener jugoslovanske reprezentance in je med drugim treniral tudi brata Velepec in Boštjana Lekana, ki je danes tudi z nami.

  BLAŽ LOMOVŠEK (nastop na Zimskih olimpijskih igrah 1984 v Sarajevu)

Še nekoga smo imeli na olimpijskih igrah v Sarajevu, hokejista Blaža Lomovška. Kamnik je gostilo prvo hokejsko tekmo na slovenskih tleh, in sicer leta 1932 na mestnem drsališču. Osrednji dogodek zimskih olimpijskih iger je vedno hokejski turnir in mlajši generaciji Slovencev je močno ostal v spominu nastop slovenske hokejske reprezentance leta 2016 v Sočiju, ko so se senzacionalno prebili v četrtfinale, a slovenski hokejisti so slast olimpijskega nastopa, seveda z jugoslovansko reprezentanco, okusili že leta 1984, ko je Jugoslavija pravico nastopa dobila kot gostitelj olimpijskih iger. V reprezentanci je bil tudi Blaž Lomovšek, ki je kariero začel in končal pri Slaviji iz Vevč. Na koncu je jugoslovanska reprezentanca, ki jo je vodil Štefan Seme, v Sarajevu zasedla 11. mesto med 12 reprezentancami, na petih tekmah je enkrat zmagala, s 6:1 je bila boljša od Italije. Plave so v nabito polni dvorani Zetra premagali tudi Rusi oziroma Sovjetska zveza, ki je na koncu osvojila zlato medaljo, v ekipi pa so bili legendarni asi, kot so Vladislav Tretjak, Vjačeslav Fetisov in Sergej Makarov. Kakor koli, Blaž Lomovšek še vedno s samimi presežniki govori o sarajevskih igrah, pravi, da so bile nepozabne, enkratne in čudovite, takšen pa je spomin tudi na 80. leta slovenskega hokeja, ko so bile dvorane polne še v Celju, Mariboru in še kje. Po olimpijskih igrah je bil Blaž eno sezono kapetan Olimpije, nato pa je tri leta igral za beograjski Partizan in prvo leto slavil tudi naslov državnega prvaka.

 

  BOŠTJAN LEKAN (nastop na Zimskih olimpijskih igrah 1992 v Albertvillu in na Zimskih olimpijskih igrah 1994 v Lillehammerju)

Boštjan Lekan, biatlonec iz Ihana, ki že 11 let živi v Spodnjih Stranjah, je nastopal na Zimskih olimpijskih igrah 1992 v Albertvillu in na Zimskih olimpijskih igrah 1994 v Lillehammerju ter bil večkratni državni prvak. Na 20-kilometrski preizkušnji v Albertvillu je zasedel zelo dobro 21. mesto. To so bile prve olimpijske igre za samostojno Slovenijo, na slovesnosti ob odprtju iger je zastavo nosil Franci Petek. Takrat je bilo vse drugače, tekmovalci so bili sami svoji serviserji, maserji, kuharji, šoferji, imeli so le 5 do 6 parov smuči, danes je na voljo 30 parov. Boštjan to dobro ve, saj je po koncu kariere skrbel za smuči najboljših slovenskih biatloncev in ima veliko zaslug za olimpijski medalji Jakova Faka v Vancouvru in Teje Gregorin v Sočiju, prav tako je bil vodja servisa leta 2012, ko je slovenska mešana štafeta presenetljivo osvojila srebrno medaljo svetovnega prvenstva v Ruhpoldingu. Leta 1994 je užival na olimpijskih igrah v Lillehammerju, ki so bile nepozabna olimpijada v zibelki nordijskega smučanja, razlika v primerjavi z Albertvillom je bila očitna, razmere za tekmovalce pa idealne. Slovenija je po zaslugi alpskih smučarjev takrat osvojila tri bronaste medalje in Boštjan je bil pobudnik številnih zabavnih prigod ob njihovem sprejemu.

  MATJAŽ KLADNIK (nastop na Zimskih olimpijskih igrah 1994 v Lillehammerju)

Pristnost olimpijskih iger v Lillehammerju je doživel še en junak kamniškega športa, skakalec Matjaž Kladnik. Z bratom dvojčkom sta najprej trenirala v kamniškem klubu. Matjaž je tako še skakal na skakalnici pri trim stezi, ampak, kot se spomni, je bil še premajhen, da bi se preizkusil na veliki skakalnici. No, njegov razvoj je potekal hitro in decembra 1992 je kot 17-letni fant na debiju v svetovnem pokalu osvojil odlično 8. mesto, naslednje sezono pa je Courchevelu vodil po prvi seriji in bil na koncu sedmi. Z nekaj sreče bi lahko v Lillehammerju posegel tudi v boj za medalje. Tako visoko ni segel, a vseeno, na veliki napravi je z 19. mestom dosegel lep rezultat, med drugim je premagal tudi slovitega Janeja Ahonena. Matjaž poudarja, kako fantastično vzdušje je vladalo na Norveškem, nikoli prej in pozneje ni doživel takšne zime, tik pred začetkom iger je zapadlo meter sneg in bilo je zelo mrzlo. V spominu ima tudi, kako je na kosilu v olimpijski vasi videl monaškega princa, ki je takrat tekmoval v bobu, pa voznika boba z Jamajke, ki je zablestel v filmu Cool runnings. In seveda si je v živo ogledal tudi nepozaben slalomski nastop Jureta Koširja, ko je v infarktnem finalu Jure prišel do brona.

  MATEJ KRUMPESTAR (nastop na Poletnih olimpijskih igrah 1996 v Atlanti)

Leta 1996 je ob 100-letnici iger moderne dobe olimpijske igre gostila Atlanta. Spomnimo se slovesnosti ob odprtju iger. Slovensko zastavo je nosila Brigita Bukovec, ki je tako kot Andraž Vehovar doživela vrhunec kariere s srebrno medaljo. Kamniški šport je uspešno zastopal lokostrelec iz Tunjic Matej Krumpestar. Olimpijsko vozovnico si je bolj kot ne prigaral že leto prej na svetovnem prvenstvu v Džakarti, ko je Slovenija na ekipni tekmi osvojila peto mesto, kvoto pa je potrdil še na tekmi velike nagrade v Nemčiji. Pri 18 letih je bilo breme olimpijskega nastopa veliko.

Na individualni tekmi je streljal proti Američanu, ki je imel na polnih tribunah ogromno podporo. Matevžu se je nastop ponesrečil, še sam ni mogel dojeti, da je bilo v nekaj minutah in 18 izstreljenih puščicah – 3-krat po šest – vsega hitro konec. Takrat so bili na lokostrelskih tekmovanjih navajeni še streljati cel dan, to pomeni več kot šest ur na štirih razdaljah, medtem ko so v Atlanti na olimpijskih igrah prvič streljali po novem sistemu na izločanje, ki je bil privlačnejši za televizijske gledalce. Od iger v Atlanti sicer lokostrelstvo v olimpijski disciplini vedno poteka na razdalji 70 metrov. Za ekipno tekmo pa je Matej pokazal svoj talent in znanje. Zbral se je in prispeval pomemben delež k odličnemu petemu mestu slovenske ekipe, v kateri sta bila še Samo Medved in Peter Koprivnikar. Pot v polfinale je našim preprečila velesila Južna Koreja, Slovenci pa so za uteho postavili nov državni rekord. Atlanta mu je ostala v spominu tudi po vseh zvezdnikih, ki jih je videl v olimpijski vasi in na odprtju iger, olimpijski ogenj pa je takrat prižgal naš olimpionik Leon Štukelj.

  ANDREJA MALI (nastop na Zimskih olimpijskih igrah 2002 v Salt Lake Cityju, Zimskih olimpijskih igrah 2006 v Torinu in na Zimskih olimpijskih igrah 2010 v Vancouvru)

Kamničanka Andreja Mali je trikrat stala na stopničkah tekem svetovnega pokala, nastopila pa je tudi kar na treh olimpijskih igrah. Sestrična skakalca Matjaža Kladnika je prvič med olimpijsko druščino tekmovala v Salt Lake Cityju, ko ji je v tekaškem sprintu uspel izjemen dosežek, osvojila je sedmo mesto in to je bila celo najboljša slovenska ženska uvrstitev na 19. zimskih olimpijskih igrah. Andreja se še danes živo spominja tiste tekme in o njej pripoveduje: »Super sem se počutila, bila sem pripravljena za medaljo, žal sem se v polfinalu zapletla z eno od tekačic in se nisem prebila v finale.« Veliko tekmovanje v ameriški zvezni državi Utah ji je ostalo po spominu tudi po druženju v olimpijski vasi, kjer so športnikom ponudili tudi učenje plesa in Andreja se je takrat naučila nekaj osnov salse. Vseeno je ostala pri teku oziroma biatlonu. Na naslednje olimpijske igre v Torinu leta 2006 sicer nima najlepših spominov, kot pravi, čeprav so bila dekleta s šestim mestom v štafeti zelo blizu medalji. Zadnjič je pod petimi krogi nastopila v Vancouvru leta 2010, v spomin se ji je vtisnila izredno lepa narava, precej domače pa se je počutila tudi zaradi obiska brata Klemna, ki živi v Vancouvru. Zanimivo je, da je bila Malijeva še dvakrat blizu olimpijskemu nastopu. V Naganu leta 1998 sprint še ni bil na programu tekaških bojev olimpijskih iger, v Sočiju leta 2014 pa je do zadnjega upala na nastop, sploh zaradi medalje svetovnega prvenstva v Ruhpoldingu z mešano štafeto, toda na koncu je v Sočij od slovenskih biatlonk odpotovala le Teja Gregorin, ki je bila bronasta na zasledovalni tekmi.

  DAMJAN ZLATNAR (nastop na Poletnih olimpijskih igrah 2004 v Atenah in na Poletnih olimpijskih igrah 2008 v Pekingu)

Kamničani smo ponosni, da nas je na olimpijskih igrah zastopal tudi atlet. Atletika je vendarle kraljica športa, atletski boji na olimpijskih igrah pa vedno prava poslastica. Del te elite je bil Damjan Zlatnar, športnik iz Bistričice, mojster teka na 110 metrov z ovirami, kjer ima tudi slovenski rekord 13,56 iz leta 2007. Za Slovenijo je nastopil na poletnih olimpijskih igrah 2004 v Atenah ter leta 2008 v Pekingu. Ko je imel leta 2001 hudo prometno nesrečo, ni nihče pričakoval, da bo kdaj lahko nastopil na olimpijskih igrah, saj je za okrevanje potreboval več kot dve leti. Toda vztrajnost se je izplačala. V Atenah je s časom 13,66 na teku na 110 metrov z ovirami zasedel 32. mesto. Več kot upravičil je svoj nastop, saj je v četrtfinalu tekel državni rekord. V Pekingu, štiri leta, pozneje pa je zaradi poškodbe ahilove tetive v četrtfinalu moral odpovedati svoj nastop. Zanimivo je, da bi Damjan Zlatnar skorajda nastopil tudi na zimskih olimpijskih igrah, in sicer v bobu štirisedu, vendar ni dobil hrvaškega državljanstva. Po atletski karieri je pomagal najprej Srbom do olimpijskih iger v Vancouvru in Sočiju, Hrvatom pa do nastopa v Koreji. Gnal je izziv, da bi bil eden redkih zemljanov, ki so tekmovali tako na poletnih kot na zimskih olimpijskih igrah, vendar se žal ni izšlo.

 

  ROK BENKOVIČ (nastop na Zimskih olimpijskih igrah 2006 v Torinu)

Rok je sezono pred igrami v Oberstdorfu pri 18 letih zablestel z nepričakovanim naslovom svetovnega prvaka na srednji skakalnici. Torino je leta 2006 gostil olimpijske igre, na katerih smo imeli Kamničani po 12 letih ponovno predstavnika v smučarskih skokih. Rok Benkovič, sicer član skakalnega kluba Mengeš, je bil takrat naš up. Ker je imel tudi medaljo z mladinskega svetovnega prvenstva, smo vedeli, da je fant rojen velike tekme. Na veliki skakalnici je osvojil 29. mesto. Z ekipo, v kateri so bili še Robert Kranjec, Primož Peterka in Jernej Damjan, pa je končal na 10. mestu. V kratki, ampak izjemno plodni karieri Roka Benkoviča omenimo še njegov polet v Planici do znamke 226 metrov. Nekaj časa je bil slovenski rekorder, kaže pa, da bo še dolgo kamniški rekorder.

  KLEMEN ŠTRAJHAR (nastop na Poletnih olimpijskih igrah 2012 v Londonu)

Lokostrelec Klemen Štrajhar je športnik, ki še ni bil polnoleten, ko je nastopal na olimpijskih igrah, a je takrat že imel v žepu srebrno medaljo evropskega prvenstva. Slovenijo je zastopal na igrah leta 2012 v Londonu, star je bil le 17 let, do polnoletnosti sta ga ločila dva tedna. Olimpijsko kvoto in preboj med elito 64 najboljših lokostrelcev na svetu si je priboril šele mesec prej v Utahu. Ta uspeh je prišel nekoliko nepričakovano in Klemen je bil presenečen, da bo med olimpijskimi potniki. Bil je ne nazadnje tudi prvi Slovenec, ki je nastopil v Londonu, saj so bile kvalifikacije že dan pred odprtjem iger 30. olimpijade. Na koncu je Klemna v bojih na izločanje, v prekrasnem ambientu stadiona za kriket, izločil visoko postavljeni kitajski tekmovalec in Klemen je tekmovanje končal na spodbudnem 33. mestu, v spominu pa mu je ostalo tudi nepozabno vzdušje ob odprtju iger in trenutek, ko je olimpijsko zastavo na odru držal sloviti boksar. Ob prihodu v domovino so Klemna in trenerja Mateja Zupanca na Brniku pričakali številni slovenski lokostrelci. Klemen je pred štirimi leti končal kariero, družinsko tradicijo pa nadaljuje brat Gašper, ki so ga izbrali za najboljšega športnika Občine Kamnik za lansko leto in je kandidat za nastop na olimpijskih igrah v Tokiu.